20.07.2018-Moram povedati-Bavški Grintovec

Moram povedati

Bavški Grintovec (2347 m)

20.07.2018

 

 

 

Včasih bi kakšno doživetje najraje skrili, vrgli v smeti, sodobno rečeno, bi ga resetirali. A, verjetno je najbolje, da se s tem soočimo, na glas povemo, v poduk sebi in uk drugim.

Zgodba se je začela s spreminjanjem datuma odhoda na turo. Turo sem že dvakrat prestavil in čakal sem na ugodno vremensko napoved. Najugodneje bi bilo v četrtek 20.07.2018, ko je bilo za Zahodne Julijce napovedano lepo vreme. Žal v četrtek nisem mogel, a je bila tudi za petek 21.07.2018 vremenska napoved še kar dobra. Posamične nevihte v gorskem svetu, naj bi se pričele v petek tik pred nočjo in bi naj čez noč, na soboto izzvenele. Žal se je vse razpletlo povsem drugače.

Vstal sem ob treh in se ob pol štirih že vozil proti Dravogradu. Še v trdi temi sem pripeljal na avtocesto pri Griffnu, ter se usmeril proti Celovcu in dalje proti Trbižu v Italiji.

Mirna vožnja, z malo prometa mi je pomagalo, da sem malo po šesti že parkiral avto pri Planinskem učnem centru v Bavšici. Pred kočo sem srečal inštruktorja Jureta, ki je tudi gospodar PUS-a in na hitro sva se dogovorila, da lahko zvečer po potrebi prenočim. Dejal mi je, naj se podvizam, saj me bo sonce verjetno precej žgalo. V avtu sem pustil cepin, saj mi je Jure dejal, da do grebena iz planine Bukovica pred dnevi ni videl kakšnega snežišča, po soteski v Tesneh, pa je pot prehodna mimo snežišč.

Jutranja rosa mi že v prvih nekaj sto metrih dodobra omočila hlače, čevlji so še kar dobro držali. Pa čeprav je rosa ena največjih sovražnikov suhih čevljev, če govorimo o Goratexu seveda. Močnejši usnjeni, ki jih dobro mažeš, se rosi dokaj dobro upirajo. Bil sem sam, jutranji hlad mi je pomagal, da se nisem preveč znojil, a kljub temu sem bil pri lovski koči na planini Bukovica že dobro preznojen. Je več kot 600 višinskih metrov do sem gor. Poti okrog lovske koče so bile lepo pokošene in mi pokazale, zaraščeno poti čez tesen Dolič na sedlo Prevala in drugo čez hudourniško strugo na Kanski preval ali po grebenu na Bavški Grintovec. Privoščil sem si kratek počitek, pogled naokoli ni kazal, da bi se vreme hitro pokvarilo.

Pot čez hudourniško strugo je dokaj neprijetna, vse je bilo spolzko, zaraščeno. Tri skobe in dva klina sta mi pomagala na najkritičnejšem mestu, potem do vrha ni več varoval.  Zelo malo ima obiska Bavški Grintovec iz te smeri. Prebijal sem se čez visoke trave, na ozki potki, vse je bilo rosno. Pa kljub temu sem se dokaj kmalu znašel na križišču poti. Ena vodi na Kanski preval in od tam na vrh, druga po grebenu. Nekje nad Kanjo naj bi bil skalni podor in zato sem izbral pot čez greben. Daljšo, a tudi lepšo. Sem jo že enkrat prehodil pri sestopu z vrha. Daleč nazaj, v mojih mladih gorniških letih. No, od razcepa naprej, so se pa pričele prve težave. Najprej strmo melišče, potem skalni skok in takoj za njim, z ruševjem zaraščena pot. Boril sem se, se tepel z rušjem in le počasi napredoval. To boksanje mi je vzelo veliko moči, zato sem upočasnil tempo.  Vsega slabega je enkrat konec in po dobre pol ure sem prišel v lepši, skrotast svet. Pot se je prevesila v desno proti žlebu levo od Vrha Ruš, kjer sem priplezal na greben. Tam so me pričakali vrtovi planik, pa spoznanje, da se proti vrhu plazijo meglice. Ko sem, izogibajoč se nasadom planik, prisopihal na Vrh Brd, so Bavški Grintovec že pričeli zagrinjati oblaki. Vzpenjal sem se po grebenski rezi, občudoval planike hkrati pa tu in tam naletel na sledove strel!! Vmes sem računal kako dolg je ta greben in koliko časa imam do vrha in koliko nazaj, da se umaknem z grebena. Upal sem, da bo vse steklo kot mora. Nisem si vzel časa niti za fotografiranje, čeprav sem tovoril v nahrbtniku težak fotoaparat in tudi kakšen objektiv. Ko se je pot izognila stolpom pred samim vrhom, za kašnih sto metrov navzdol, se dolina Trente že ni več videla. Nič kaj lahko plezanje, me je končno pripeljalo pod dolgem grebenu, na vrh Bavškega Grintovca.

Na hitro sem si ogrnil vetrovko, se vpisal v vpisno knjigo in ko sem želel vzeti fotoaparat, je nekje v daljavi, v smeri Kanina, dvakrat zagrmelo. Nič ni bilo od fotografiranja, pograbil sem nahrbtnik in se kar se da hitro pričel spuščati. Na razpotju poti, kjer bi se lahko spustil v vas Soča sem za trenutek okleval, da bi mogoče šel  navzdol. Poti nisem poznal, pa tudi zaradi logistike, avto sem imel  v Bavšici, zato sem se odločil za povratek tja. Kmalu pod vrhom sem srečal trojico, ki so prišli po isti poti kot sam. Pravijo, da bodo sestopili v vas Soča. Ostal sen pri svojem in odhitel dalje. Na Vrhu Brd so me ujele prve deževne kaplje in do sedelca pod Vrhom Ruš je že izdatno deževalo.

Oddahnil sem si, ko sem zapustil greben, saj se je grmenje bližalo. Slišalo se ga je v smeri Viša in Mangarta. Bil sem iz najhujšega kar se nevihte tiče, a deževalo je vse močneje. Po skrotju prečno pod steno je kar v redu, nič ni drselo in dobro sem napredoval. Se je pa ustavilo , ko sem prišel v ruševje. Hlače sem imel mokre, voda pa je kar od zgoraj pričela prodirati v čevlje. Pa sem se  nekako le prebil čez ta, nič kaj prijazen odsek, se na hitro spustil po melišču in že sem v bil gozdu nad hudourniško grapo v bližini Bukovca. Pot je tu široka za dva čevlja, skozi koprive in ostalo rastje. Skale so bile spolzke, z največjo previdnostjo sem se prebil skozi, da nisem odfrčal kakih dvajset, trideset metrov niže. Končno sem po treh in pol urah previdnega spusta, sedel na klopco pred lovsko kočo na planini.

Poklical sem domov in jim povedal, da ne vem ali bom prenočil v Bavšici ali ne in da se bom javil, ko pridem do avta. Za Grintovcem se nekaj svetlikalo, a dež ni pojenjal. Po pol ure čakanja se odločim in pričnem s spustom v Bavšico. Poznavajoč teren, se odločim, da ni važen čas, samo počasi in karseda previdno. Vsak korak sem moral pretehtati, tudi vrhunski čevlji, ki se sicer drže skale kot prisesane, mi niso kaj prida v pomoč. Skale so bile zlizane, pot tu in tam široka le za čevelj. V grapi v Tesneh je bilo mračno, kot bi se začela spuščati noč. Večkrat sem se pri izogibanju in plezanju čez spolzke skale za las izognil padcu in potem se je zgodilo . Ob veliki skali sem nerodno postavil levo palico, hkrati mi je zdrsnila še desna noga in že sem letel. Ko sem pristal meter ali dva nižje, mi je v glavi zvonilo od udarca v drevo. Očala so bila rahlo ukrivljena, poleg levega očesa me je nekaj skelelo. Kosti so bile cele, pobral sem se, kot v filmu sem obiral iz sebe trave in krajše šibe. Zvlekel sem se na pot, sedel in se zamislil… .

S podvojeno previdnostjo sem nadaljeval in nekako prikolovratil do travnika v Bavšici. V čevljih mi je čmokotalo, hlače sem imel povsem premočene, zaščito pred dežjem na nahrbtniku, mi je nekje zgoraj snelo ruševje, vse kar sem imel na sebi je umazano, kot da sem prišel iz Rabeljskega rudnika in ne s planinske ture.

Moji vodniški kolegi v Bavšici, so me povabili naj ostanem pri njih in se poveselim z novo skupino vodniških pripravnikov. A odločil sem se, da se odpeljem domov. Ko sem drugo jutro pogledal spletno kamero na Predelu, sem videl, da tem dežuje. Je že prav, da sem jo podurhal.

Vse se je dobro izteklo, verjetno predvsem zaradi izkušenj, ki sem jih nabral v letih potepanj po hribih, tudi sreča mi je tokrat stala ob strani.

Zakaj sem opisal to kalvarijo?

Turo na Bavški Grintovec sem letos dvakrat prestavil zaradi nestabilnega vremena. Pred turo sem gledal štiri različne vremenske napovedi in vse so kazale na to, da bi moral biti že davno v dolini, preden bi naj začelo deževati. Pa vendar, ta tura je predolga, brez planinske koče, kamor bi se lahko zatekel in vremenske napovedi… .

Pri slednjih je dandanes vse matematika in verjetnost. Marsikdaj so matematične spremenljivke tako velike, da so meteorološki modeli povsem mimo. Torej, če je napovedana možnost ploh ali neviht, jih moramo vzeti v zakup za cel dan in ne na ure, kot nam to kažejo napovedi na raznih spletnih portalih.

Bolje se je zanesti na zdrav razum in ta mi danes pravi, da bi turo moral odložiti.