FORSTNERJEV GEORG: 09.07.2018-Visoki Kanin (2587 m)

Po nedelji na Špiku in prenočevanju v Lepeni, naju je ponedeljkovo jutro ujelo v Bovcu. Najin cilj je bil Visoki Kanin, najvišji vrh Kaninskega pogorja. Gondolska žičnica deluje, pa čeprav se iz Bovca do zgornje postaje voziš 45 minut. Pri zgornji postaji naju pozdravi sneg, tudi na delu poti, ki je od tu vidna, sem opazil snežišče. Nič zato, cepin in vodniška vrv sta v nahrbtniku. Pot od zgornje postaje do vstopa v steno Visokega Kanina je en...a čudovita razgledna pot. Ne samo Kaninski podi, pogledi mi uhajajo na vse strani, od Triglava, pa Krna, bližnjega Stola, pa nazaj na raztegnjen greben Polovnika. Oko bega iz gore na goro, spomini na prehojene poti se vrtijo pred očmi. Pa vendar mi pogled ves čas uhaja na vršno kopo Visokega Kanina. Pred nama je na pot odšel samoten popotnik, zdaj ga vidim, kako tava po steni zdaj desno, zdaj levo, malo gor, malo dol. Ugibam kaj počne, odgovor pride kmalu, ko vstopiva v steno. Kmalu za prvo od treh jeklenic na tej poti, opazim mladeniča, ki sedi na skali in čaka. Ko se povzpneva do njega vidim v njegovih očeh strah. Navežem pogovor, a on je Italijan, sporazumevanje je težko, a malo angleščine in najbolj prvinski med vsemi jeziki, to so roke, hitro razjasni situacijo. Paulo ni našel poti naprej, hkrati pa mi dopoveduje, da ga je strah. Verjetno bolj posledica neuspelih poizkusov vzpona, kot pa prvinskega strahu. Premišljam kaj bi in potem ga povabim, da z nama nadaljuje pot. V nahrbtniku imam vso potrebno opremo za varovanje, pa tudi koga bolj prestrašenega, sem že vodil na kakšen vrh. Takoj je za, z Marjanom ga sprejmeva v sredino in nadaljujemo z vzponom. Začetno plezanje je za Paola malce vznemirljivo, malo mu pomagava in prične nama zaupati. Iščem najlažje prehode, Marjan mu pomaga iskati stope in v dobre pol ure smo na vrhu. Nikoli ne bom pozabil tistih hvaležnih oči in krepkega stiska rok na vrhu. Vreme je držalo in privoščim si malo fotografiranja. Paolo me s strahom vpraša, če se bova vrnila po isti poti. "Seveda, do izstopa iz stene boš najin sopotnik, potem pa si tako hitrejši od naju." mu odgovorim.
Sestop je minil brez vsakršnih zapletov, pod steno pa pravim Paulu: "Zdaj si na varnem terenu, lahko si podamo roke in srečno."
"Ne, ne, odgovori, zdaj gramo skupaj, moramo na eno pijačo."
Tako smo počasi, z opazovanjem okolice, tudi Matajurja, pod katerim Paulo živi s svojo družino in pod katerim opravlja svoje delo, prirajžali na zgornjo postajo žičnice. V restavraciji smo popili pijačo in se skupaj odpeljali v dolino.
Zelo čustveno slovo, ko se nama je Paolo, še enkrat zahvalil za pomoč in naju že ne vem kolikič povabil v vas Mašera pod Matajurjem, kjer bova nekoč njegova gosta....