Moram povedati
Bavški Grintovec (2347 m)
20.07.2018
Včasih bi kakšno doživetje najraje skrili, vrgli v smeti,
sodobno rečeno, bi ga resetirali. A, verjetno je najbolje, da se s tem soočimo,
na glas povemo, v poduk sebi in uk drugim.
Zgodba se je začela s spreminjanjem datuma odhoda na turo. Turo
sem že dvakrat prestavil in čakal sem na ugodno vremensko napoved. Najugodneje
bi bilo v četrtek 20.07.2018, ko je bilo za Zahodne Julijce napovedano lepo
vreme. Žal v četrtek nisem mogel, a je bila tudi za petek 21.07.2018 vremenska
napoved še kar dobra. Posamične nevihte v gorskem svetu, naj bi se pričele v
petek tik pred nočjo in bi naj čez noč, na soboto izzvenele. Žal se je vse
razpletlo povsem drugače.
Vstal sem ob treh in se ob pol štirih že vozil proti
Dravogradu. Še v trdi temi sem pripeljal na avtocesto pri Griffnu, ter se usmeril
proti Celovcu in dalje proti Trbižu v Italiji.
Mirna vožnja, z malo prometa mi je pomagalo, da sem malo po
šesti že parkiral avto pri Planinskem učnem centru v Bavšici. Pred kočo sem
srečal inštruktorja Jureta, ki je tudi gospodar PUS-a in na hitro sva se
dogovorila, da lahko zvečer po potrebi prenočim. Dejal mi je, naj se podvizam,
saj me bo sonce verjetno precej žgalo. V avtu sem pustil cepin, saj mi je Jure dejal,
da do grebena iz planine Bukovica pred dnevi ni videl kakšnega snežišča, po
soteski v Tesneh, pa je pot prehodna mimo snežišč.
Jutranja rosa mi že v prvih nekaj sto metrih dodobra omočila
hlače, čevlji so še kar dobro držali. Pa čeprav je rosa ena največjih
sovražnikov suhih čevljev, če govorimo o Goratexu seveda. Močnejši usnjeni, ki
jih dobro mažeš, se rosi dokaj dobro upirajo. Bil sem sam, jutranji hlad mi je pomagal,
da se nisem preveč znojil, a kljub temu sem bil pri lovski koči na planini
Bukovica že dobro preznojen. Je več kot 600 višinskih metrov do sem gor. Poti
okrog lovske koče so bile lepo pokošene in mi pokazale, zaraščeno poti čez
tesen Dolič na sedlo Prevala in drugo čez hudourniško strugo na Kanski preval
ali po grebenu na Bavški Grintovec. Privoščil sem si kratek počitek, pogled
naokoli ni kazal, da bi se vreme hitro pokvarilo.
Pot čez hudourniško strugo je dokaj neprijetna, vse je bilo spolzko,
zaraščeno. Tri skobe in dva klina sta mi pomagala na najkritičnejšem mestu,
potem do vrha ni več varoval. Zelo malo
ima obiska Bavški Grintovec iz te smeri. Prebijal sem se čez visoke trave, na
ozki potki, vse je bilo rosno. Pa kljub temu sem se dokaj kmalu znašel na
križišču poti. Ena vodi na Kanski preval in od tam na vrh, druga po grebenu.
Nekje nad Kanjo naj bi bil skalni podor in zato sem izbral pot čez greben.
Daljšo, a tudi lepšo. Sem jo že enkrat prehodil pri sestopu z vrha. Daleč nazaj,
v mojih mladih gorniških letih. No, od razcepa naprej, so se pa pričele prve
težave. Najprej strmo melišče, potem skalni skok in takoj za njim, z ruševjem
zaraščena pot. Boril sem se, se tepel z rušjem in le počasi napredoval. To
boksanje mi je vzelo veliko moči, zato sem upočasnil tempo. Vsega slabega je enkrat konec in po dobre pol
ure sem prišel v lepši, skrotast svet. Pot se je prevesila v desno proti žlebu
levo od Vrha Ruš, kjer sem priplezal na greben. Tam so me pričakali vrtovi
planik, pa spoznanje, da se proti vrhu plazijo meglice. Ko sem, izogibajoč se
nasadom planik, prisopihal na Vrh Brd, so Bavški Grintovec že pričeli
zagrinjati oblaki. Vzpenjal sem se po grebenski rezi, občudoval planike hkrati
pa tu in tam naletel na sledove strel!! Vmes sem računal kako dolg je ta greben
in koliko časa imam do vrha in koliko nazaj, da se umaknem z grebena. Upal sem,
da bo vse steklo kot mora. Nisem si vzel časa niti za fotografiranje, čeprav sem
tovoril v nahrbtniku težak fotoaparat in tudi kakšen objektiv. Ko se je pot
izognila stolpom pred samim vrhom, za kašnih sto metrov navzdol, se dolina Trente
že ni več videla. Nič kaj lahko plezanje, me je končno pripeljalo pod dolgem
grebenu, na vrh Bavškega Grintovca.
Na hitro sem si ogrnil vetrovko, se vpisal v vpisno knjigo
in ko sem želel vzeti fotoaparat, je nekje v daljavi, v smeri Kanina, dvakrat
zagrmelo. Nič ni bilo od fotografiranja, pograbil sem nahrbtnik in se kar se da
hitro pričel spuščati. Na razpotju poti, kjer bi se lahko spustil v vas Soča sem
za trenutek okleval, da bi mogoče šel navzdol. Poti nisem poznal, pa tudi zaradi
logistike, avto sem imel v Bavšici, zato
sem se odločil za povratek tja. Kmalu pod vrhom sem srečal trojico, ki so
prišli po isti poti kot sam. Pravijo, da bodo sestopili v vas Soča. Ostal sen
pri svojem in odhitel dalje. Na Vrhu Brd so me ujele prve deževne kaplje in do
sedelca pod Vrhom Ruš je že izdatno deževalo.
Oddahnil sem si, ko sem zapustil greben, saj se je grmenje
bližalo. Slišalo se ga je v smeri Viša in Mangarta. Bil sem iz najhujšega kar
se nevihte tiče, a deževalo je vse močneje. Po skrotju prečno pod steno je kar
v redu, nič ni drselo in dobro sem napredoval. Se je pa ustavilo , ko sem
prišel v ruševje. Hlače sem imel mokre, voda pa je kar od zgoraj pričela prodirati
v čevlje. Pa sem se nekako le prebil čez
ta, nič kaj prijazen odsek, se na hitro spustil po melišču in že sem v bil gozdu
nad hudourniško grapo v bližini Bukovca. Pot je tu široka za dva čevlja, skozi
koprive in ostalo rastje. Skale so bile spolzke, z največjo previdnostjo sem se
prebil skozi, da nisem odfrčal kakih dvajset, trideset metrov niže. Končno sem po
treh in pol urah previdnega spusta, sedel na klopco pred lovsko kočo na
planini.
Poklical sem domov in jim povedal, da ne vem ali bom prenočil
v Bavšici ali ne in da se bom javil, ko pridem do avta. Za Grintovcem se nekaj
svetlikalo, a dež ni pojenjal. Po pol ure čakanja se odločim in pričnem s spustom
v Bavšico. Poznavajoč teren, se odločim, da ni važen čas, samo počasi in
karseda previdno. Vsak korak sem moral pretehtati, tudi vrhunski čevlji, ki se
sicer drže skale kot prisesane, mi niso kaj prida v pomoč. Skale so bile zlizane,
pot tu in tam široka le za čevelj. V grapi v Tesneh je bilo mračno, kot bi se
začela spuščati noč. Večkrat sem se pri izogibanju in plezanju čez spolzke
skale za las izognil padcu in potem se je zgodilo . Ob veliki skali sem nerodno
postavil levo palico, hkrati mi je zdrsnila še desna noga in že sem letel. Ko
sem pristal meter ali dva nižje, mi je v glavi zvonilo od udarca v drevo. Očala
so bila rahlo ukrivljena, poleg levega očesa me je nekaj skelelo. Kosti so bile
cele, pobral sem se, kot v filmu sem obiral iz sebe trave in krajše šibe. Zvlekel
sem se na pot, sedel in se zamislil… .
S podvojeno previdnostjo sem nadaljeval in nekako
prikolovratil do travnika v Bavšici. V čevljih mi je čmokotalo, hlače sem imel povsem
premočene, zaščito pred dežjem na nahrbtniku, mi je nekje zgoraj snelo ruševje,
vse kar sem imel na sebi je umazano, kot da sem prišel iz Rabeljskega rudnika
in ne s planinske ture.
Moji vodniški kolegi v Bavšici, so me povabili naj ostanem
pri njih in se poveselim z novo skupino vodniških pripravnikov. A odločil sem
se, da se odpeljem domov. Ko sem drugo jutro pogledal spletno kamero na Predelu,
sem videl, da tem dežuje. Je že prav, da sem jo podurhal.
Vse se je dobro izteklo, verjetno predvsem zaradi izkušenj,
ki sem jih nabral v letih potepanj po hribih, tudi sreča mi je tokrat stala ob
strani.
Zakaj sem opisal to kalvarijo?
Turo na Bavški Grintovec sem letos dvakrat prestavil zaradi
nestabilnega vremena. Pred turo sem gledal štiri različne vremenske napovedi in
vse so kazale na to, da bi moral biti že davno v dolini, preden bi naj začelo deževati.
Pa vendar, ta tura je predolga, brez planinske koče, kamor bi se lahko zatekel
in vremenske napovedi… .
Pri slednjih je dandanes vse matematika in verjetnost. Marsikdaj
so matematične spremenljivke tako velike, da so meteorološki modeli povsem
mimo. Torej, če je napovedana možnost ploh ali neviht, jih moramo vzeti v zakup
za cel dan in ne na ure, kot nam to kažejo napovedi na raznih spletnih
portalih.
Bolje se je zanesti na zdrav razum in ta mi danes pravi, da
bi turo moral odložiti.
