petek, 27. maj 2016

27.05.2016-PLANINSKA ORIENTACIJA NA RADIU SLOVENIJA

Redkokdaj človek dobi možnost spregovoriti o svojih prostovoljnih aktivnostih na nacionalnem radiu. Zahvaljujoč Jožetovi (Jože Dajnko-PD Ptuj) skromnosti, sem lahko sodeloval na pogovoru o pravkar končanem SPOT, ter o planinski orientaciji nasploh. Pogovor, ki ga je vrhunsko in hkrati poznavalsko povezoval novinar Aleš Ogrin in v katerem smo sodelovali še Tina Arh, Matej Ogorevc, Feri Kropec in Jurij Apsner, se je dotaknil skoraj vseh por planinske orientacije, s poudarkom na zadnjem SPOT.

Na tekmovanju, kjer je Planinsko društvo Ruše še enkrat dokazalo, da ima vrhunske orientaciste, predvsem pa, da Mladinski odsek društva skrbi za odlično delo z mladimi. Bera odličij (eno prvo, tri tretja mesta, enajsto in trinajsto mesto),  je bila takšna, da nas postavi na prvo mesto v državi.



Pa tudi naša Podravska orientacijska liga, oziroma društva, ki v njej sodelujejo so prevladovala. Dosegli smo štiri zmage, eno drugo mesto, ter pet tretjih mest. Kar pet ekip iz naše lige se je uvrstilo na Mednarodno orientacijsko tekmovanje, ki bo jeseni na Pokljuki.

Pogovoru lahko prisluhnete na spletni povezavi.

ponedeljek, 18. april 2016

18.04.2016-POREZEN-TUDI TAKŠNE TURE MORAJO BITI



Ker smo soboto preživeli na čistilni akciji PD Ruše, nam je za turo ta vikend ostala nedelja. Vremena, kot je bilo v soboto ni bilo pričakovati, pa vendar vremenska napoved le ni bila tako slaba.
Ker počasi zaključujeva Slovensko planinsko pot, naju je nedelja vabila na Porezen. Zadnjič z Bevkovega vrha je bil videti še zelo zasnežen, zato sem imel malo pomislekov v zvezi z izbiro čevljev Zagato je rešil prijazen gospod Rupnik iz  PD Cerkno, ki mi je po telefonu dejal, da tistih pravih zimskih čevljev za Porezen, pa že ne rabiva.
Na takšnih poteh naju spremlja naša psička Smaly. Čeprav ima v tem času ljubezenske težave, sva jo vseeno vzela s sabo. Biserka pravi, »Saj, ti jo boš pa že obranil pred morebitnimi ženini J«.
In smo se odpeljali. Kava in točenje goriva v Lukovici, potem pa po nežno zeleni Sorški dolini proti Petrovemu Brdu. Kakor vem, se da z avtom po asfaltni cesti še više. Vendar sva danes trmasto vztrajala, da bova čim dlje peš na poti. V spodnjem delu poti, je hoja po asfaltu res malo neprijetna, še sreča, da nisva imela zimskih gojzarjev, pač pa prijetne La Sportivine Boulder. Morala sva jih preizkusiti, saj naju prihodnjo soboto že čaka orientacijska tekma POT. In te čevlje sva kupila za tovrstne preizkušnje. No, zelo dobro so se obnesli.


Prijeten vzpon so nama popestrili gorski tekači, ki so tekli nekakšen maraton treh ali menda celo štirih občin. Vsaka čast, da nekdo tam, kjer sam ves zapihan lezem v breg lahko teče. Na veselje najine psičke se je proti vrhu pojavilo nekaj zaplat snega. Za labradorca menda ne more biti večjega veselja. Žal se je na nadmorski višini okrog 1500 m pričela megla, pa zelo je pričelo pihati.
Kočo sva navkljub megli zaslišala? že zelo na daleč. Dizelski agregat je neprijetno brnel v megli. Človek, bi misli, da v takšnih razmerah na Poreznu pač ne boš našel veliko ljudi. Pa je bila na najino presenečenje, koča nabito polna. Komaj sva si uspela najti prostor, da sva lahko popila čaj in se malo odpočila. Hrup naju je kaj hitro napodil s koče. Pač nisva obiskovalca gora, ki bi jima bilo druženje največji motiv. Druženje že, ampak v majhnih, diskretnih skupinah. No pa smo vseeno vsi nekaj odnesli od ture.
Spust je minil kot bi trenil in že sva drvela proti ? Mozirju?. Slaščičarna Polonca je namreč najina zelo zaželena  postojanka na poteh po Sloveniji. In ker imam avtoceste čez teden več kot dovolj je vožnja čez Črnivec, Zadreško in Savinjsko dolino pravi užitek.
Kam pa prihodnjič. Črna prst in Rodica vabita, le razmere bodo morale biti kaj boljše….

nedelja, 28. februar 2016

28.02.2016-ODSEV GORA V MOJIH OČEH



Verjetno se vsakdo, ki se prične ukvarjati s fotografijo želi, da bi kdaj svoje fotografije tudi pokazal javnosti. Moje fotografiranje, tisto ta zaresno je staro kakih petnajst let. In sem se opogumil in pripravil samostojno razstavo fotografij iz mojih potepanj po gorah.
Naslovil sem jo Odsev gora v mojih očeh.

Ker je na raznih diskih na tisoče fotografij, sem se odločil, da izberem tiste novejše. Pa mi je vseeno vzelo kak mesec časa, da sem izbral enaindvajset fotografij. Najprej sem jih dal izdelati pet. Da vidim, kakšni so moji posnetki na fotografiji 30x45 cm. Solze so mi prišle v oči, ko mi jih je gospa Marija pokazala, v svojem studiu Foto Marija v Rušah. In sem vedel, da bo  tudi ostali šestnajst pravih.
Precej usklajevanja je bilo potrebnega, saj sem moral biti na predviden dan otvoritve razstave, na vodniškem tečaju na Okrešlju. Pa smo otvoritev prestavili za dva dni naprej, na sredo 10. februarja.
Hvala vodji knjižnice Janka Glazerja v Rušah Stanku Krainerju za nesebično pomoč pri postavitvi razstave. Ker me delovne obveznosti tam v železarni v tujini, čez teden popolnoma zaposlijo je organizacijske zadeve v zvezi z razstavo prevzela draga žena Biserka. Vključno s pripravo potice.
In Dragica, draga Dragica Jurše, ki mi je pripravila tako lepo predstavitev. Sem se vprašal, sem to res jaz, govori o meni?
Pa vam povem, ja res sem jaz, Jurij Apšner, zaljubljenec  v gore, zaljubljenec  v naravo, vodnik PZS in kot zdaj vidim tudi fotograf.  Za vse ostalo vem že dolgo in sem na to zelo ponosen, tole o fotografu pa moram pokomentirati. Ko gospa Marija, ki je celo življenje fotografinja, ki je portretirala več ljudi, kot sem jih sam srečal, reče: »Veš tista slika z Biserko , meglicami in goro v ozadju je pa za 5+«, potem se pa že imam malo tudi za fotografa.
No in doživeli smo otvoritev. Zabelili smo ga z nekaj Glazerjevimi pesmimi, ki jih je doživeto povedala Micika Kropin, pri tem je svoje dodala še ljuba hčerka Ana z interpretacijo njegove pesmi Pohorje Z razglednega stolpa. Biserka je dodala svojo pripoved o meni  gorniku in sebi rojevajoči planinki. Sam sem se dodal nekaj velikih misli Nejca Zaplotnika.
Stanko, najzaslužnejši za to razstavo, je je tudi odprl. Z vidnim ponosom, da je vodja tako lepe knjižnice, ki gosti tudi takšne dogodke.
Potem je prišel čas za prijeten klepet in uživanje v Biserkini potici, rumenem muškatu s Križa nad Brestanico in odlični družbi planinskih prijateljev.
Sam sem se potem naslednje jutro ob treh odpravil v Logarsko in dalje na Okrešelj, novim gorskim doživetjem naproti.
Vam dragi obiskovalci otvoritve pa iskrena hvala, da ste s svojim prihodom polepšali naš večer! 

Vse, ki pa razstave še niste videli vas vabim, da si jo ogledate. Odprta bo do sredine marca 2016.



Pripravili smo kratek kulturni program.

Z zanimanjem poslušam, kaj ima o mojih ali najinih gorskih potepanjih povedati soproga Biserka. Same lepe besede. Hvala!

Veliko se nas je zbralo na otvoritvi, sorodniki, planinski prijatelji, znanci, vsem hvala.

Brez Stanka Krainerja te razstave zagotovo ne bi bilo.

Da je postrežba bila kot se šika, je poskrbel neutrudni Franci Mohorko.

Moj največji vodniški prijatelj Vinko Caf  s soprogo Roziko. Razlaga nam podrobnosti z ene od fotografij.

Hvala vama, moji dekleti, hvala!






sobota, 2. januar 2016

02.01.2016-PO SKRITIH POTEH NAD DOLINO LOBNICE


Me je vleklo na vrh Pohorja, k Črnemu jezeru, pa na Osankarico. Pa je boljša polovica na poti odločno protestirala in sva se z avtom z Gornjega Smolnika vrnila v dolino Lobnice. Parkirava malo pod Globokorjevo žago in jo ubereva proti Maroltu. Malo pred kmetijo, se odcepi strm kolovoz v smeri Božjih šteng.
Pri klopci pod njimi se ustaviva, pomalicava in kreneva čez Štenge proti Rebri.

Strmina ne pojenja, pot nama vsakih nekaj metrov prekrižajo padle smreke. Na tem grebenu je pravi pragozd.

Ves čas se drživa grebena, malo po listju, malo po skalah. Razgleda ni pravega, megla je skrila dolino Lobnice.
 
Lobnice niti slišati ni. Le z vzhoda občasno slišiva zvoke snežnih topov na smučišču Pisker.
Snega ni prav nič vse do luštne koče Cojzerica. Prijazni Primorci naju pogostijo s čajem, kava zatem je odlična. Po polurnem počitku sva že na poti proti smučišču Pisker. Topovi bruhajo sneg, a da bo smuka možna, bodo morali še kar nekaj dni brneti.
Nič kaj prijeten spust po smučišču, na katerem je le nekaj narejenih kupov snega, pa sva že na spodnji postaji.
 
Pot proti Ozimu je prijetnejša, saj kmalu ne slišiva več nadležnega zvoka snežnih topov. Ozimovi so v dolini, avto pa na klocnih ....
Pri Uršanku se odločiva, da ne greva v dolino, temveč si izbereva pot do kmetije Marolt. Temni se že, pot pa se vleče in vleče. Ob petih sva zopet v dolini Lobnice, pri avtu. Je že povsem zasnežen. Aja, pozabil sem povedati, da naju je vse od Cojzarice spremljalo rahlo sneženje. Zimska pravljica, ki je pravi balzam za najini duši.
Oba sva enotna, da je to ena najlepših poti na Pohorju, koča Cojzarica s prijaznim osebjem pa češnjica na novoletni torti.


Tale smreka pa da misliti. Vsaka podobnost s homo sapiens je zgolj naključna.



2019.07.17-Ojstrica

Encijani na poti na Ojstrico (2350 m)