Me je vleklo na vrh Pohorja, k Črnemu jezeru, pa na Osankarico. Pa je boljša polovica na poti odločno protestirala in sva se z avtom z Gornjega Smolnika vrnila v dolino Lobnice. Parkirava malo pod Globokorjevo žago in jo ubereva proti Maroltu. Malo pred kmetijo, se odcepi strm kolovoz v smeri Božjih šteng.
Pri klopci pod njimi se ustaviva, pomalicava in kreneva čez Štenge proti Rebri.
Strmina ne pojenja, pot nama vsakih nekaj metrov prekrižajo padle smreke. Na tem grebenu je pravi pragozd.
Ves čas se drživa grebena, malo po listju, malo po skalah. Razgleda ni pravega, megla je skrila dolino Lobnice.
Lobnice niti slišati ni. Le z vzhoda občasno slišiva zvoke snežnih topov na smučišču Pisker.
Snega ni prav nič vse do luštne koče Cojzerica. Prijazni Primorci naju pogostijo s čajem, kava zatem je odlična. Po polurnem počitku sva že na poti proti smučišču Pisker. Topovi bruhajo sneg, a da bo smuka možna, bodo morali še kar nekaj dni brneti.
Pri klopci pod njimi se ustaviva, pomalicava in kreneva čez Štenge proti Rebri.
Strmina ne pojenja, pot nama vsakih nekaj metrov prekrižajo padle smreke. Na tem grebenu je pravi pragozd.
Ves čas se drživa grebena, malo po listju, malo po skalah. Razgleda ni pravega, megla je skrila dolino Lobnice.
Lobnice niti slišati ni. Le z vzhoda občasno slišiva zvoke snežnih topov na smučišču Pisker.
Snega ni prav nič vse do luštne koče Cojzerica. Prijazni Primorci naju pogostijo s čajem, kava zatem je odlična. Po polurnem počitku sva že na poti proti smučišču Pisker. Topovi bruhajo sneg, a da bo smuka možna, bodo morali še kar nekaj dni brneti.
Nič kaj prijeten spust po smučišču, na katerem je le nekaj narejenih kupov snega, pa sva že na spodnji postaji.
Pot proti Ozimu je prijetnejša, saj kmalu ne slišiva več nadležnega zvoka snežnih topov. Ozimovi so v dolini, avto pa na klocnih ....
Pot proti Ozimu je prijetnejša, saj kmalu ne slišiva več nadležnega zvoka snežnih topov. Ozimovi so v dolini, avto pa na klocnih ....
Pri Uršanku se odločiva, da ne greva v dolino, temveč si izbereva pot do kmetije Marolt. Temni se že, pot pa se vleče in vleče. Ob petih sva zopet v dolini Lobnice, pri avtu. Je že povsem zasnežen. Aja, pozabil sem povedati, da naju je vse od Cojzarice spremljalo rahlo sneženje. Zimska pravljica, ki je pravi balzam za najini duši.
Oba sva enotna, da je to ena najlepših poti na Pohorju, koča Cojzarica s prijaznim osebjem pa češnjica na novoletni torti.
Tale smreka pa da misliti. Vsaka podobnost s homo sapiens je zgolj naključna.
Tale smreka pa da misliti. Vsaka podobnost s homo sapiens je zgolj naključna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar