Ker smo soboto preživeli na čistilni akciji PD Ruše, nam je
za turo ta vikend ostala nedelja. Vremena, kot je bilo v soboto ni bilo
pričakovati, pa vendar vremenska napoved le ni bila tako slaba.
Ker počasi zaključujeva Slovensko planinsko pot, naju je nedelja
vabila na Porezen. Zadnjič z Bevkovega vrha je bil videti še zelo zasnežen,
zato sem imel malo pomislekov v zvezi z izbiro čevljev Zagato je rešil prijazen
gospod Rupnik iz PD Cerkno, ki mi je po
telefonu dejal, da tistih pravih zimskih čevljev za Porezen, pa že ne rabiva.
Na takšnih poteh naju spremlja naša psička Smaly. Čeprav ima
v tem času ljubezenske težave, sva jo vseeno vzela s sabo. Biserka pravi, »Saj,
ti jo boš pa že obranil pred morebitnimi ženini J«.
In smo se odpeljali. Kava in točenje goriva v Lukovici,
potem pa po nežno zeleni Sorški dolini proti Petrovemu Brdu. Kakor vem, se da z
avtom po asfaltni cesti še više. Vendar sva danes trmasto vztrajala, da bova
čim dlje peš na poti. V spodnjem delu poti, je hoja po asfaltu res malo
neprijetna, še sreča, da nisva imela zimskih gojzarjev, pač pa prijetne La
Sportivine Boulder. Morala sva jih preizkusiti, saj naju prihodnjo soboto že
čaka orientacijska tekma POT. In te čevlje sva kupila za tovrstne preizkušnje.
No, zelo dobro so se obnesli.
Prijeten vzpon so nama popestrili gorski tekači, ki so tekli
nekakšen maraton treh ali menda celo štirih občin. Vsaka čast, da nekdo tam,
kjer sam ves zapihan lezem v breg lahko teče. Na veselje najine psičke se je
proti vrhu pojavilo nekaj zaplat snega. Za labradorca menda ne more biti
večjega veselja. Žal se je na nadmorski višini okrog 1500 m pričela megla, pa
zelo je pričelo pihati.
Kočo sva navkljub megli zaslišala? že zelo na daleč. Dizelski
agregat je neprijetno brnel v megli. Človek, bi misli, da v takšnih razmerah na
Poreznu pač ne boš našel veliko ljudi. Pa je bila na najino presenečenje, koča
nabito polna. Komaj sva si uspela najti prostor, da sva lahko popila čaj in se malo
odpočila. Hrup naju je kaj hitro napodil s koče. Pač nisva obiskovalca gora, ki
bi jima bilo druženje največji motiv. Druženje že, ampak v majhnih, diskretnih
skupinah. No pa smo vseeno vsi nekaj odnesli od ture.
Spust je minil kot bi trenil in že sva drvela proti ?
Mozirju?. Slaščičarna Polonca je namreč najina zelo zaželena postojanka na poteh po Sloveniji. In ker imam
avtoceste čez teden več kot dovolj je vožnja čez Črnivec, Zadreško in Savinjsko
dolino pravi užitek.
Kam pa prihodnjič. Črna prst in Rodica vabita, le razmere
bodo morale biti kaj boljše….
Ni komentarjev:
Objavite komentar