Dolgo vrsto let nisem bil na Smrekovcu. Z družino smo se odločili, da se odpravimo tja, saj pot pozimi ni pretirano zahtevna, čeprav se sam spomnim, da smo kje leta 1980 iz Belih vod do Smrekovca gazili tudi do pasu. Snega je bilo na poti le za vzorec, do 10 , mestoma mogoče 15 centimetrov. V gozdu pa smo hodili po kopnem. Začuda se je najina nadobudnica držala odlično. Brez stokanja, pravzaprav je tu in tam prevzela tudi vodenje poti. Za psičko Smaly pa je tako vsaka pot po gozdu užitek. Če je še kaj snega, pa jo je pravi užitek gledati v njenih norčijah. Presenetila nas je temperatura okrog 10°C. Ko smo se vračali je marsikje snega kar zmanjkalo. Največje presenečenja pa so nam pripravili gasilci (žal ne vem katerega gasilskega društva). Ko smo si ob povratku, že v temni noči, na Kramarici privoščili počitek, nas je presenetil izbruh vulkana na vrhu Smrekovca. Gasilci na "sindikalnem izletu" so namreč na vrhu Smrekovca pripravili razkošen ognjemet.Našo turo smo, kot se spodobi, če obiščemo tiste konce, zaključili v nam ljubi slaščičarni polonca v Mozirju.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
-
Pa sva oba z Biserko uspela ujeti prosto na isti dan. Načrte je potrebno izpolnjevati in pot naju je zopet vodila na Hrvaško. Najin prvi da...
-
Verjetno se vsakdo, ki se prične ukvarjati s fotografijo želi, da bi kdaj svoje fotografije tudi pokazal javnosti. Moje fotografiranje,...
Ni komentarjev:
Objavite komentar