2019.07.17-Ojstrica

Encijani na poti na Ojstrico (2350 m)

ZVONČKI

Sneži, a tale šopek sem posnel še ped sneženjem

Enkrat sem bil na Irskem, pa sem v Guinnessovem muzeju posnel tole fotografijo!

28.07.2019-Knafelčeva markacija

KNAFELČEVA MARKACIJA

Alojz Knafelc je bil sila napreden človek. Poleg zahajanja v hribe, kjer je iskalo nove poti, je iznašel tudi zelo lepo oznako, ki jo danes po njem imenujemo Knafelčeva markacija.

V Planinskem vestniku je leta 1922 objavil članek Navodila za markiranje potov (Planinski vestnik, 1922/108). V članku je opisal, kako, s kakšno barvo na kakšen način in kam naj se rišejo markacije. Prav tako je povedal kako velike naj markacije bodo. Hkrati je še dodal navodila za smerne table. Tega leta torej 1922 se je današnja markacija tudi pričela uporabljati za označevanje planinskih poti. Planinska zveza Slovenije je Knafelčevo markacijo posvojila, pred leti pa jo je tudi zaščitila kot blagovno znamko. Torej se v Republiki Slovenije sme uporabljati le na poteh, ki jih je potrdila PZS. Za vse te poti, okrog 10000 km jih je, skrbijo prizadevni markacisti v Planinskih društvih širom države.

Markacija je okrogle oblike, njen zunanji rob je približno 2 cm širok ter je rdeče barve. V sredini pa ima belo piko premera cca 2 cm. Seveda najdemo tudi markacije povsem drugačnih dimenzij. Nekatere je poleg markacistov pomagala ustvariti tudi narava. Tako najdemo, sicer že bolj obledele markacije, ki imajo premera petnajst, dvajset centimetrov. Najpogosteje na kakšni debeli bukvi, ki je bila, ko jo je markacist narisal, komaj kaj debelejša od premera markacije. Včasih so markacisti kar tekmovali kdo bo narisal večjo. Tako naletite, v zatrepu pod Frischaufovo potjo na Grintovec, zelo veliko markacijo. Včasih so rekli, da bodo planinci ob megli lažje našli pot. No pri pravi megli, jo težko najdeš že na dva metra. Knafelčevo markacijo uporabljajo tudi v drugih državah nekdanje skupne države, to je na Hrvaškem, pa v Bosni… Nekoliko modificirano markacijo uporabljamo za označevanje poti na obmejnem območju med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo. Tu in tam kakšno še najdemo na poti na Duh na Ostrem vrhu, na Košenjaku, nasploh v celotnem območju Kozjaka med Mariborom in Dravogradom. Naprej jih najdemo na poti na Peco, pa proti Potočki zijalki na Olševo, pa seveda od Okrešlja proti Savinjskemu sedlu. Pa naprej po celotni rajdi Karavank. Ima pa ta markacija poleg osnovne Knafelčeve, na zunanji strani še narisan rob zelene barve.

Knafelčevi podobno obliko imajo tudi kakšne druge oznake, ki pa nimajo enake barve. A to je že tema za kak drug prispevek…

26.07.2019-MARKACIJE

MARKACIJE Ljudje so si že v pradavnini pričeli označevati poti, da so najlažje prišli od izhodišča, do željenega cilja. S pojavom planinstva, takrat so mu rekli turistika, so napredni možje pričeli ustanavljati Planinske organizacije. Ena najpomembnejših nalog, ki so si jih zadali, je bila nadelava planinskih poti. Kot zanimivost naj povemo, da prva v Sloveniji označena pot ni potekala v alpskem predelu naše zdajšnje države, temveč je vodila na Donačko Goro, nadelana pa je bila krepko pred ustanovitvijo sploh prve Planinske organizacije.

V različnih deželah so se prijela zelo različna označevanja teh poti. V naslednjih prispevkih vam bomo poizkušali predstaviti kar največ znamenj, ki so si jih ljudje izmislili, za označevanje poti.

Ne bomo se ustavili zgolj na oznakah, ki označujejo planinske poti, temveč bomo pogledali tudi drugačne oznake, ki jih srečujemo na naših poteh. Lahko, da gre za lovske, gozdarske oznake, lahko so jih postavila posamezna interesna združenja sli turistične organizacije. Včasih za njimi stojijo posamezniki.

Po najboljših močeh bomo poizkusili razvozlati njihov nastanek, povedati nekaj o njihovi uporabi. V današnjem prispevku je tudi nekaj fotografij, ki predstavljajo nekaj oznak, ki jih srečujemo na naših poteh po planinskih poteh, učnih poteh, ali kar po gozdnih cestah, stezah.

Seveda so neločljivi del označevanja poti tudi kažipoti, ki jih je toliko različnih, nekateri so standardizirani, nekateri pa so že prava umetniška dela. Tudi o njih bomo v nadaljevanji govorili. Tebe dragi bralec, pa prosim, da nam pošlješ kakšno sliko, markacije, kažipota. Na poteh srečamo tako različne, nekatere so prav všečne, tu in tam kakšna hudomušna. Pošljite nam tudi slike oznak, ki jih morebiti srečate na poti, pa ne veste kaj pomenijo… . Jih bomo poizkusili razvozlati.

02.01.2019-Žavcarjev vrh

10.09.-11.09.2018-Triglav (2864 m)

10.09.-11.09.2018
Triglav (2864 m)
Z malo skupino smo odšli pogledat, kako izgleda vrh Triglava brez Aljaževega stolpa.

 Na pot smo včeraj krenili iz Krme, se povzpeli do Kredarice, a se zaradi velike gneče na poti na

Triglav, pa tudi zaradi oblakov, ki so ga vsake toliko skrili, odločili, da ga bomo obiskali šele danes.

 Pred spanjem smo pri Staničevi koči občudovali čudovit sončni zahod....

Tudi sončni vzhod današnjega dne, ki smo ga oprazovali, s poti na Kredarico, je bil enkraten. Danes je vsaj zgodaj zjutraj, imel očak malo manj obiska in nam ni bilo potrebno hoditi v vrsti.
Na vrhu je zjutraj dokaj pihalo in bilo tudi precej hladno, tako, da smo se po fotografiranju, kmalu spustili do koče Planika.

Malce razdrapana pot preko Konjskega sedla v Krmo, je minila v premlevanju videnega, sopotniki so bili namreč Avstrijci, vajeni drugačnih hribov.

20.07.2018-Moram povedati-Bavški Grintovec

Moram povedati

Bavški Grintovec (2347 m)

20.07.2018

 

 

 

Včasih bi kakšno doživetje najraje skrili, vrgli v smeti, sodobno rečeno, bi ga resetirali. A, verjetno je najbolje, da se s tem soočimo, na glas povemo, v poduk sebi in uk drugim.

Zgodba se je začela s spreminjanjem datuma odhoda na turo. Turo sem že dvakrat prestavil in čakal sem na ugodno vremensko napoved. Najugodneje bi bilo v četrtek 20.07.2018, ko je bilo za Zahodne Julijce napovedano lepo vreme. Žal v četrtek nisem mogel, a je bila tudi za petek 21.07.2018 vremenska napoved še kar dobra. Posamične nevihte v gorskem svetu, naj bi se pričele v petek tik pred nočjo in bi naj čez noč, na soboto izzvenele. Žal se je vse razpletlo povsem drugače.

Vstal sem ob treh in se ob pol štirih že vozil proti Dravogradu. Še v trdi temi sem pripeljal na avtocesto pri Griffnu, ter se usmeril proti Celovcu in dalje proti Trbižu v Italiji.

Mirna vožnja, z malo prometa mi je pomagalo, da sem malo po šesti že parkiral avto pri Planinskem učnem centru v Bavšici. Pred kočo sem srečal inštruktorja Jureta, ki je tudi gospodar PUS-a in na hitro sva se dogovorila, da lahko zvečer po potrebi prenočim. Dejal mi je, naj se podvizam, saj me bo sonce verjetno precej žgalo. V avtu sem pustil cepin, saj mi je Jure dejal, da do grebena iz planine Bukovica pred dnevi ni videl kakšnega snežišča, po soteski v Tesneh, pa je pot prehodna mimo snežišč.

Jutranja rosa mi že v prvih nekaj sto metrih dodobra omočila hlače, čevlji so še kar dobro držali. Pa čeprav je rosa ena največjih sovražnikov suhih čevljev, če govorimo o Goratexu seveda. Močnejši usnjeni, ki jih dobro mažeš, se rosi dokaj dobro upirajo. Bil sem sam, jutranji hlad mi je pomagal, da se nisem preveč znojil, a kljub temu sem bil pri lovski koči na planini Bukovica že dobro preznojen. Je več kot 600 višinskih metrov do sem gor. Poti okrog lovske koče so bile lepo pokošene in mi pokazale, zaraščeno poti čez tesen Dolič na sedlo Prevala in drugo čez hudourniško strugo na Kanski preval ali po grebenu na Bavški Grintovec. Privoščil sem si kratek počitek, pogled naokoli ni kazal, da bi se vreme hitro pokvarilo.

Pot čez hudourniško strugo je dokaj neprijetna, vse je bilo spolzko, zaraščeno. Tri skobe in dva klina sta mi pomagala na najkritičnejšem mestu, potem do vrha ni več varoval.  Zelo malo ima obiska Bavški Grintovec iz te smeri. Prebijal sem se čez visoke trave, na ozki potki, vse je bilo rosno. Pa kljub temu sem se dokaj kmalu znašel na križišču poti. Ena vodi na Kanski preval in od tam na vrh, druga po grebenu. Nekje nad Kanjo naj bi bil skalni podor in zato sem izbral pot čez greben. Daljšo, a tudi lepšo. Sem jo že enkrat prehodil pri sestopu z vrha. Daleč nazaj, v mojih mladih gorniških letih. No, od razcepa naprej, so se pa pričele prve težave. Najprej strmo melišče, potem skalni skok in takoj za njim, z ruševjem zaraščena pot. Boril sem se, se tepel z rušjem in le počasi napredoval. To boksanje mi je vzelo veliko moči, zato sem upočasnil tempo.  Vsega slabega je enkrat konec in po dobre pol ure sem prišel v lepši, skrotast svet. Pot se je prevesila v desno proti žlebu levo od Vrha Ruš, kjer sem priplezal na greben. Tam so me pričakali vrtovi planik, pa spoznanje, da se proti vrhu plazijo meglice. Ko sem, izogibajoč se nasadom planik, prisopihal na Vrh Brd, so Bavški Grintovec že pričeli zagrinjati oblaki. Vzpenjal sem se po grebenski rezi, občudoval planike hkrati pa tu in tam naletel na sledove strel!! Vmes sem računal kako dolg je ta greben in koliko časa imam do vrha in koliko nazaj, da se umaknem z grebena. Upal sem, da bo vse steklo kot mora. Nisem si vzel časa niti za fotografiranje, čeprav sem tovoril v nahrbtniku težak fotoaparat in tudi kakšen objektiv. Ko se je pot izognila stolpom pred samim vrhom, za kašnih sto metrov navzdol, se dolina Trente že ni več videla. Nič kaj lahko plezanje, me je končno pripeljalo pod dolgem grebenu, na vrh Bavškega Grintovca.

Na hitro sem si ogrnil vetrovko, se vpisal v vpisno knjigo in ko sem želel vzeti fotoaparat, je nekje v daljavi, v smeri Kanina, dvakrat zagrmelo. Nič ni bilo od fotografiranja, pograbil sem nahrbtnik in se kar se da hitro pričel spuščati. Na razpotju poti, kjer bi se lahko spustil v vas Soča sem za trenutek okleval, da bi mogoče šel  navzdol. Poti nisem poznal, pa tudi zaradi logistike, avto sem imel  v Bavšici, zato sem se odločil za povratek tja. Kmalu pod vrhom sem srečal trojico, ki so prišli po isti poti kot sam. Pravijo, da bodo sestopili v vas Soča. Ostal sen pri svojem in odhitel dalje. Na Vrhu Brd so me ujele prve deževne kaplje in do sedelca pod Vrhom Ruš je že izdatno deževalo.

Oddahnil sem si, ko sem zapustil greben, saj se je grmenje bližalo. Slišalo se ga je v smeri Viša in Mangarta. Bil sem iz najhujšega kar se nevihte tiče, a deževalo je vse močneje. Po skrotju prečno pod steno je kar v redu, nič ni drselo in dobro sem napredoval. Se je pa ustavilo , ko sem prišel v ruševje. Hlače sem imel mokre, voda pa je kar od zgoraj pričela prodirati v čevlje. Pa sem se  nekako le prebil čez ta, nič kaj prijazen odsek, se na hitro spustil po melišču in že sem v bil gozdu nad hudourniško grapo v bližini Bukovca. Pot je tu široka za dva čevlja, skozi koprive in ostalo rastje. Skale so bile spolzke, z največjo previdnostjo sem se prebil skozi, da nisem odfrčal kakih dvajset, trideset metrov niže. Končno sem po treh in pol urah previdnega spusta, sedel na klopco pred lovsko kočo na planini.

Poklical sem domov in jim povedal, da ne vem ali bom prenočil v Bavšici ali ne in da se bom javil, ko pridem do avta. Za Grintovcem se nekaj svetlikalo, a dež ni pojenjal. Po pol ure čakanja se odločim in pričnem s spustom v Bavšico. Poznavajoč teren, se odločim, da ni važen čas, samo počasi in karseda previdno. Vsak korak sem moral pretehtati, tudi vrhunski čevlji, ki se sicer drže skale kot prisesane, mi niso kaj prida v pomoč. Skale so bile zlizane, pot tu in tam široka le za čevelj. V grapi v Tesneh je bilo mračno, kot bi se začela spuščati noč. Večkrat sem se pri izogibanju in plezanju čez spolzke skale za las izognil padcu in potem se je zgodilo . Ob veliki skali sem nerodno postavil levo palico, hkrati mi je zdrsnila še desna noga in že sem letel. Ko sem pristal meter ali dva nižje, mi je v glavi zvonilo od udarca v drevo. Očala so bila rahlo ukrivljena, poleg levega očesa me je nekaj skelelo. Kosti so bile cele, pobral sem se, kot v filmu sem obiral iz sebe trave in krajše šibe. Zvlekel sem se na pot, sedel in se zamislil… .

S podvojeno previdnostjo sem nadaljeval in nekako prikolovratil do travnika v Bavšici. V čevljih mi je čmokotalo, hlače sem imel povsem premočene, zaščito pred dežjem na nahrbtniku, mi je nekje zgoraj snelo ruševje, vse kar sem imel na sebi je umazano, kot da sem prišel iz Rabeljskega rudnika in ne s planinske ture.

Moji vodniški kolegi v Bavšici, so me povabili naj ostanem pri njih in se poveselim z novo skupino vodniških pripravnikov. A odločil sem se, da se odpeljem domov. Ko sem drugo jutro pogledal spletno kamero na Predelu, sem videl, da tem dežuje. Je že prav, da sem jo podurhal.

Vse se je dobro izteklo, verjetno predvsem zaradi izkušenj, ki sem jih nabral v letih potepanj po hribih, tudi sreča mi je tokrat stala ob strani.

Zakaj sem opisal to kalvarijo?

Turo na Bavški Grintovec sem letos dvakrat prestavil zaradi nestabilnega vremena. Pred turo sem gledal štiri različne vremenske napovedi in vse so kazale na to, da bi moral biti že davno v dolini, preden bi naj začelo deževati. Pa vendar, ta tura je predolga, brez planinske koče, kamor bi se lahko zatekel in vremenske napovedi… .

Pri slednjih je dandanes vse matematika in verjetnost. Marsikdaj so matematične spremenljivke tako velike, da so meteorološki modeli povsem mimo. Torej, če je napovedana možnost ploh ali neviht, jih moramo vzeti v zakup za cel dan in ne na ure, kot nam to kažejo napovedi na raznih spletnih portalih.

Bolje se je zanesti na zdrav razum in ta mi danes pravi, da bi turo moral odložiti.

09.07.2018-Visoki Kanin (2587 m)

Po nedelji na Špiku in prenočevanju v Lepeni, naju je ponedeljkovo jutro ujelo v Bovcu. Najin cilj je bil Visoki Kanin, najvišji vrh Kaninskega pogorja. Gondolska žičnica deluje, pa čeprav se iz Bovca do zgornje postaje voziš 45 minut. Pri zgornji postaji naju pozdravi sneg, tudi na delu poti, ki je od tu vidna, sem opazil snežišče. Nič zato, cepin in vodniška vrv sta v nahrbtniku. Pot od zgornje postaje do vstopa v steno Visokega Kanina je en...a čudovita razgledna pot. Ne samo Kaninski podi, pogledi mi uhajajo na vse strani, od Triglava, pa Krna, bližnjega Stola, pa nazaj na raztegnjen greben Polovnika. Oko bega iz gore na goro, spomini na prehojene poti se vrtijo pred očmi. Pa vendar mi pogled ves čas uhaja na vršno kopo Visokega Kanina. Pred nama je na pot odšel samoten popotnik, zdaj ga vidim, kako tava po steni zdaj desno, zdaj levo, malo gor, malo dol. Ugibam kaj počne, odgovor pride kmalu, ko vstopiva v steno. Kmalu za prvo od treh jeklenic na tej poti, opazim mladeniča, ki sedi na skali in čaka. Ko se povzpneva do njega vidim v njegovih očeh strah. Navežem pogovor, a on je Italijan, sporazumevanje je težko, a malo angleščine in najbolj prvinski med vsemi jeziki, to so roke, hitro razjasni situacijo. Paulo ni našel poti naprej, hkrati pa mi dopoveduje, da ga je strah. Verjetno bolj posledica neuspelih poizkusov vzpona, kot pa prvinskega strahu. Premišljam kaj bi in potem ga povabim, da z nama nadaljuje pot. V nahrbtniku imam vso potrebno opremo za varovanje, pa tudi koga bolj prestrašenega, sem že vodil na kakšen vrh. Takoj je za, z Marjanom ga sprejmeva v sredino in nadaljujemo z vzponom. Začetno plezanje je za Paola malce vznemirljivo, malo mu pomagava in prične nama zaupati. Iščem najlažje prehode, Marjan mu pomaga iskati stope in v dobre pol ure smo na vrhu. Nikoli ne bom pozabil tistih hvaležnih oči in krepkega stiska rok na vrhu. Vreme je držalo in privoščim si malo fotografiranja. Paolo me s strahom vpraša, če se bova vrnila po isti poti. "Seveda, do izstopa iz stene boš najin sopotnik, potem pa si tako hitrejši od naju." mu odgovorim.
Sestop je minil brez vsakršnih zapletov, pod steno pa pravim Paulu: "Zdaj si na varnem terenu, lahko si podamo roke in srečno."
"Ne, ne, odgovori, zdaj gramo skupaj, moramo na eno pijačo."
Tako smo počasi, z opazovanjem okolice, tudi Matajurja, pod katerim Paulo živi s svojo družino in pod katerim opravlja svoje delo, prirajžali na zgornjo postajo žičnice. V restavraciji smo popili pijačo in se skupaj odpeljali v dolino.
Zelo čustveno slovo, ko se nama je Paolo, še enkrat zahvalil za pomoč in naju že ne vem kolikič povabil v vas Mašera pod Matajurjem, kjer bova nekoč njegova gosta....

Kaninsko pogorje z Matajurja 30.12.2016

 

 

Igra sonca in oblakov nad Svinjakom.

 

Prestreljenik, po srednji polici je nadelana ferata.

 

 

Snežišče pod Hudim vršičem je potrebno prečiti. Če odletiš, verjetno končaš v skalah.

 

Pogled na prehojeno pot, pred vstopom v vršno steno Visokega Kanina.

 

 

Kaninski podi.

 

 

Tu čez bo treba...

 

 

 Marjan in najin novi prijatelj Paulo....

Trden je najin stisk rok...

 

 

Bo treba spet na pot, Montaž...

 

 

Mednarodna postava na vrhu, Paolo v Sloveniji, Marjan v Italiji....

 

 

 Drobne radosti.

Retijski mak cvete na 2582 m

28.05.2018-UTRINEK

Ob Lobnici v soboto 26.05.2018!

 

18.04.2018-Hrvaška planinska pot 2. del (Hrvatska planinarska obilaznica)

Pa sva oba z Biserko uspela ujeti prosto na isti dan. Načrte je potrebno izpolnjevati in pot naju je zopet vodila na Hrvaško.
Najin prvi današnji cilj je bil Ravna gora. Vožnja skozi sveže ozelenelo pokrajino je balzam za dušo. Prijeten klepet, vmes še pogovor z Ano, ki preživlja dneve v Rimu. Avtocesto sva zapustila pri Ptuju in sva nanjo zapeljala šele zvečer pri Slovenski Bistrici. Na Hrvaškem sva vedno bolj presenečena z urejenostjo cest. Tudi tistih makadamskih kot je tista, ki vodi na Filičev dom pod vrhom Ravne gore.
Sredi tedna je dom seveda zaprt, pa še zunaj sezone je. Kaj se najde tudi v nahrbtniku, kavo pa sva tako spotoma spila v vaški gostilni v kraju Žarovnica.
Kratek vzpon do razglednega stolpa imenovanega Piramida na vrhu Ravne gore (680 m).

Na piramido se povzpneš po navpični lestvi.

Razgledi niso posebej dobri, a vendar vidiva globoko spodaj Trakoščan.

Kratek povratek do avtomobila in nadaljevanje vožnje proti naslednjemu cilju.

Kar nekaj kilometrov sva prevozila, da sva prišla do doma na Kalniku. peljala sva se tudi čez kraj z imenom Gačice, pa Pofuki, Biserka je ugotovila, da so na Hrvaškem najmanj tri Rijeke, Rijeka, Donja Rijeka in Gornja Rijeka.

Najin cilj je bil kraj Kalnik, izhodišče za najin vzpon na vrh Vranilac (643 m). Planinski dom je bil zaprt.

 Pa se pred domom malo sončiva in se po prijetni gozdni poti odpraviva na vrh.

Pod vrhom je telekomunikacijski oddajnik oblike rakete, ki bo pravkar poletela v vesolje. Ko se veter zaplete v njegove antene, je hrup kot bi se pripravljala startna procedura. In veter je bil na Kalniku danes kar močan.

 

Smaly je pri vzponu potrebovala malo tehnične podpore, saj je bilo tik pod vrhom potrebno preplezati nekaj skal. Imajo pa na Kalniku tudi pravo ferato, kratko sicer a vendar ocene C-D.

 

Najina zadnja današnja cilja sta bila vrh Medvednice Slijeme in Horvatovih 500 stuba.
Upala sva, da bo hotel Tomislavov dom odprt in res je bil. Pa sva v hotelu s tremi zvezdicami dobila celo jed na žlico. Fižolova enolončnica (varivo) in lečina enolončnica sta teknili kot že dolgo ne.
Od Tomislavovega doma do vrha je le dober lučaj. Impozanten je stolp na vrhu Sljemena. Pa tudi tam je odprt lokal pri nekem medvedu.

Ker je sljemenska cesta enosmerna sva se še enkrat spustila do Zagreba in se vrnila skoraj na vrh. In kot že ugotovljeno. Cesta s pravim imenom. urejena, brez lukenj..., kot kje v Avstriji.

Najin zadnji cilj so bile Horvatove stube. 500 stopnic, ki jih je zanesenjak Vladimir Horvat, čez skalni greben delal dolgih sedem let.

 

Vredno obiska, ob dnevu, ko pa ni nikogar nikjer, še toliko bolj doživeto.