Današnjo pot sem pričel v Logu pri Bistrici ob Dravi. Strm vzpon proti Pečkam (720 m). Pri koči izpolnim listek, Pečke moja impresija in preberem, da so bili nekateri tu letos že več kot stokrat.
V nadaljevanju se odločim za pot, ki pelje proti Mariborski koči. Pozimi sva z vodniškim kolegom Darkom, kar krepko gazila po njej. Do kolena in mestoma še čez.
Tokrat je vse lahko, ptički veselo žvrgolijo, misli pa se vrtijo okrog vodniških obveznosti, ki prihajajo. Pa željene ture, ki jih želim letos opraviti.
Družbo mi dela naša psička Smaly. Gozd je njeno priljubljeno igrišče. Teka naprej, pa nazaj, pa opreza za glasovi ptic.... Kmalu sem na mestu, kjer sva pozimi z Darkom skrenila proti Glažuti. Snega je bilo pač preveč. Sedaj je vse lahko, le tu in tam malo bolj zasopem.
Na južni strani Pohorja proti Mariborski koči moram po najprej makadamski, potem še po asfaltni cesti, da pridem do Mariborske koče. Malo obiska, pa saj ni čudno. Med tednom je, praznik je le v sosednjih državah. Verjetno so bolj krščanske. Mi imamo raje revolucionarne praznike.
Odličen čaj, kavica in nared sem za povratek.
Najprej mimo vojaškega stolpa, tako imenovane gobice, potem še do mariborskega razglednika.
Sledi spust nazaj do Pečk. Prijazen lastnik, ki urejuje okolico mi mimogrede pripravi kavico. Iz neba pa se usujejo prve dežne kaplje. Jutri je Zofka in napoved pravi, da se bo zelo ohladilo in močno deževalo. Mogoče imajo tokrat vremenarji prav.
Po skoraj petih urah hoje že v zgodnje popoldnevu zaključim pot v Logu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar