28.12.2017-Bilo je ...

...pred enim letom pri Krekovi koči na Ratitovcu.

2017.12.26-Bilo je...

Na današnji dan pred letom na Slivnici!

24.12.2017-110-OBLETNICA RUŠKE KOČE

Pred nekaj dnevi je bila na Ruški koči prireditev ob 110-obletnici Ruške koče pri Svetem Arehu.

Kako je o tem poročal BKTV.

Celotno prireditev, ki jo je posnel Radio Maribor lahko poslušate na povezavi.

10.12.2017-Pohorje

Pohorje
Če dobro pogledam vremensko napoved se bo že nocoj zimska idila nad Lobnico spremenila. Tudi pogled čez okno ne obeta kaj preveč. No, pa menda do konca tedna sneg pobeli vsaj višje, torej tako visoko, kot je lična hišica na Ozimovem.

29.11.2017-OKRESELJ

Vem kako je bilo na Okrešlju 29.11.2015, vem tudi kako je bilo 29.11.1979. Upam, da bom kmalu spet zgoraj.

2017.10.21-MED MACESNI NA DLESKOVŠKI PLANOTI

Molička peč (2028 m), Velika Zelenica (2014 m), Veliki vrh (2010 m)
Zgoraj nevedeni vrhovi in višine so le manjši del današnje ture po Dleskovški planoti.
Veliko več so mi dali macesni tam gori. Nocoj jih bom zagotovo sanjal. V vseh barvah od nedolžno zelene do rumene, oranžne, zlate, rjave.
Dan, ki ti povrne moči, ki te napolni z novo, čudovito energijo. Vmes pa še prijeten klepet s sopotnikom Marjanom.
Smaly naju je tu in tam nasmejala, ves čas pa je skrbno pazila na naju

2017.05.10-SREČANJE Z MEDVEDOM NA POTI NA VELIKI SNEŽNIK

Rojstni dan če je le mogoče preživim v naravi. Najraje v družbi družine. Tako je letos naneslo, da je moj dan dopusta, sovpadel z ženinim prostim dnevom. Že nekaj časa sva načrtovala turo na Veliki Snežnik. Za 10. maj je bila vremenska napoved obetavna. Kmalu po šesti sva se podala na dokaj dolgo vožnjo do Sviščakov nad Ilirsko Bistrico. Kot se meni rado pripeti, ena ali obe koči na Snežniku niso odprti. Pa bi vsaj ena morala biti.

Sviščakarja, kakor se menda poimenujejo vikendaši tega področja sta nama obetala lepo vreme, pravzaprav razjasnitev. No, od tega ni bilo nič, je pa ostalih doživetij bilo v izobilju. Osredotočil se bom na tisto najbolj fascinantno.

Pot nam je minevala v opazovanju okolice, tu in tam sva z Biserko spregovorila kako besedo. Tako kot praktično vedno, kadar sva v gozdu. Prepričan sem, da gozda ne slišiš in doživiš, če ves čas klepetaš. Naša psička Smaly, je čez nekaj časa postala nemirna, sam sem pri sebi pomislil, da bi lahko bil v bližini kakšen medved.

Drin, drin, drin, je pričel ropotati Biserkin telefon. Ustavila sva se, prevzela je klic. Kar nekaj časa se je pogovarjala in ni mi bilo do poslušanja.

S počasnimi koraki se z psičko odpraviva po poti naprej. Rahel vzpon, zatem je pot zavila desno okrog manjšega grebena. Naenkrat je pričela Smaly čudno renčati. Hotela je steči v smeri najine poti in s tem je pritegnila mojo pozornost. Op, kakšnih šestdeset metrov oddaljen, malo nad potjo, sem med drevjem opazil velikega medveda. Mirno, tiho sem odpoklical psičko, ki je bila že tri, štiri korake pred menoj. Tudi ona je začutila da ne gre za srno ali kakšno drugo malo žival in sledila je ukazu. Počasi sem se tudi sam pričel vzvratno umikati. Medved se je premaknil in naredil par korakov prečno na najino pot. Naenkrat se je ustavil, nobeno drevo ga ni zastiralo. Obrnil je glavo proti meni in sva se gledava. Naredil sem še korak ali dva nazaj, še sva se gledava. Ko zdaj pomislim, vem, da sva se ocenjevala. Verjetno je ocenil, da ga ne ogrožava, da ni razloga, da pokaže svojo moč in veličino. Odločil se nadaljevati  v smeri, ki jo je ubral ob začetku srečanja. Spremljam ga s pogledom, umaknem se še za kakšen korak in sem skoraj na ovinku. Psička je še vedno pritajeno renčala, vendar sem jo uspem umirjati. Ko mi je drevje zakrilo kosmatinca, sem se še se še sam obrnil in se po poti vrnil do Biserke ki je medtem končala pogovor. Oj, ko bi vedela, kaj je zamudila. Če bi, telefona zagotovo ne bi imela s seboj.

Kaj pa zdaj? Medved je odšel ravno v smer, koder vodi najina pot. Iščem rešitve, poizkušam izbrskati iz spomina vse ideje in nasvete, ki sem jih kdaj kje prebral ali slišal. Nazaj na Sviščake? Ne zakaj le, mogoče se je tudi medo kje obrnil in se bomo srečali. Privežem psičko na povodec, z Biserko se dogovoriva, da se bova malce glasneje pogovarjala. Seveda brez vpitja.

Adrenalin se je polno pretakal po žilah, pa ne zaradi strmine. Kmalu se je gozd razredčil in prišla sva na sedlo. Srce mi je razbijalo od radosti. Srečanje, ki sem si ga želel, srečanje, ki si ga veliko ljubiteljev narave želi, a se ga vseeno bojimo, ker ne vemo kako se bo izteklo, je za mano. Kakšno darilo mi je dala mati narava za rojstni dan! Nekaj, kar se ne da kupiti, kar lahko le doživiš in se raduješ, če je odneseš brez neprijetnih posledic.

A vendar moram povedati, da sem zadnji dve leti veliko hodil po območjih, kjer so medvedi. In velika verjetno je bila, da ga bom enkrat srečal. Še enkrat več pa se je izkazalo, da se moramo pripravljati na stvari takrat, ko nam ne pretijo. Veliko sem prebral, o tem spraševal domačine. Zato sem povsem samodejno odpoklical psičko, ki je že želela steči proti medvedu. Če bi mu šla bližje, bi verjetno potem oba prišla k meni. Psička v zavetje, medved pa..., ne bom razpredal naprej. To, da je pritajeno zarenčala pa je preprečilo, da se bi mu še bistveno bolj približala. Navadil sem jo, da na neznanem terenu nikoli ne hodi več kot par korakov od mene. Tudi odpoklic je bil tih in povsem miren. Umik počasen in umirjen, ves čas sem videl in vedel kaj kosmatinec počne. Da pa je šel svojo pot je bilo le moje upanje, ki se je uresničilo. In zakaj smo nadaljevala po poti, čeprav je bila možnost ponovnega srečanja. Logično, saj bi se tudi on lahko obrnil in bi se srečali kje na poti nazaj.

Srnica, zajec, siničke, ter ostale živali, ki sem ji tega dne srečal, so sicer neupravičeno izpuščene. A obljubim, da bom drugič kaj napisal o njih, seveda priložil tudi kako fotografijo. Medvedovo boste morali najti kje drugje, saj niti pomislil nisem, da bi iz žepa potegnil telefon ali fotoaparat iz nahrbtnika.

02.03.2017-UTRINEK

Duisburg, botanicni vrt, vresje, na danasnji dan 2014!