Verjetno se vsakdo, ki se prične ukvarjati s fotografijo
želi, da bi kdaj svoje fotografije tudi pokazal javnosti. Moje fotografiranje,
tisto ta zaresno je staro kakih petnajst let. In sem se opogumil in pripravil
samostojno razstavo fotografij iz mojih potepanj po gorah.
Naslovil sem jo Odsev gora v mojih očeh.
Ker je na raznih diskih na tisoče fotografij, sem se
odločil, da izberem tiste novejše. Pa mi je vseeno vzelo kak mesec časa, da sem
izbral enaindvajset fotografij. Najprej sem jih dal izdelati pet. Da vidim, kakšni
so moji posnetki na fotografiji 30x45 cm. Solze so mi prišle v oči, ko mi jih
je gospa Marija pokazala, v svojem studiu Foto Marija v Rušah. In sem vedel, da
bo tudi ostali šestnajst pravih.
Precej usklajevanja je bilo potrebnega, saj sem moral biti
na predviden dan otvoritve razstave, na vodniškem tečaju na Okrešlju. Pa smo
otvoritev prestavili za dva dni naprej, na sredo 10. februarja.
Hvala vodji knjižnice Janka Glazerja v Rušah Stanku Krainerju
za nesebično pomoč pri postavitvi razstave. Ker me delovne obveznosti tam v
železarni v tujini, čez teden popolnoma zaposlijo je organizacijske zadeve v
zvezi z razstavo prevzela draga žena Biserka. Vključno s pripravo potice.
In Dragica, draga Dragica Jurše, ki mi je pripravila tako
lepo predstavitev. Sem se vprašal, sem to res jaz, govori o meni?
Pa vam povem, ja res sem jaz, Jurij Apšner, zaljubljenec v gore, zaljubljenec v naravo, vodnik PZS in kot zdaj vidim tudi
fotograf. Za vse ostalo vem že dolgo in
sem na to zelo ponosen, tole o fotografu pa moram pokomentirati. Ko gospa
Marija, ki je celo življenje fotografinja, ki je portretirala več ljudi, kot
sem jih sam srečal, reče: »Veš tista slika z Biserko , meglicami in goro v
ozadju je pa za 5+«, potem se pa že imam malo tudi za fotografa.
No in doživeli smo otvoritev. Zabelili smo ga z nekaj
Glazerjevimi pesmimi, ki jih je doživeto povedala Micika Kropin, pri tem je
svoje dodala še ljuba hčerka Ana z interpretacijo njegove pesmi Pohorje Z
razglednega stolpa. Biserka je dodala svojo pripoved o meni gorniku in sebi rojevajoči planinki. Sam sem
se dodal nekaj velikih misli Nejca Zaplotnika.
Stanko, najzaslužnejši za to razstavo, je je tudi odprl. Z
vidnim ponosom, da je vodja tako lepe knjižnice, ki gosti tudi takšne dogodke.
Potem je prišel čas za prijeten klepet in uživanje v
Biserkini potici, rumenem muškatu s Križa nad Brestanico in odlični družbi
planinskih prijateljev.
Sam sem se potem naslednje jutro ob treh odpravil v Logarsko in
dalje na Okrešelj, novim gorskim doživetjem naproti.
Vam dragi obiskovalci otvoritve pa iskrena hvala, da ste s
svojim prihodom polepšali naš večer!
Vse, ki pa razstave še niste videli vas
vabim, da si jo ogledate. Odprta bo do sredine marca 2016.
Pripravili smo kratek kulturni program.
Z zanimanjem poslušam, kaj ima o mojih ali najinih gorskih potepanjih povedati soproga Biserka. Same lepe besede. Hvala!
Veliko se nas je zbralo na otvoritvi, sorodniki, planinski prijatelji, znanci, vsem hvala.
Brez Stanka Krainerja te razstave zagotovo ne bi bilo.
Da je postrežba bila kot se šika, je poskrbel neutrudni Franci Mohorko.
Moj največji vodniški prijatelj Vinko Caf s soprogo Roziko. Razlaga nam podrobnosti z ene od fotografij.
Hvala vama, moji dekleti, hvala!
